Problematika cen najemniških stanovanj v Ljubljani

Oddam stanovanje v Ljubljani

Veliko ljudi v Sloveniji prebiva v najemniških stanovanjih. Sploh je to značilno za študente, ki študirajo izven svojega domačega kraja. Ker je Ljubljana univerzitetno središče naše države, si največ sob in stanovanj pri zasebnikih študentje iščejo ravno tam. Poleg študentov se tudi mnogi drugi pritožujejo nad visokimi cenami najemnin v Ljubljani. Zdi se, da kriza ni bistveno vplivala na njihovo znižanje.

Najemniška stanovanja v Ljubljani imajo več problemov. Eden ključnih so kot že omenjeno previsoke cene najemnin. Razlog temu so veliko povpraševanje za stanovanji in sobami. Cene pa ostajajo visoke tudi zato, ker je na primer en človek lastnik več stanovanj in se mu z oddajo preprosto ne mudi, zato lahko vztraja pri svoji visoki ceni.

Seveda se največkrat zgodba za potencialnega najemnika konča že pri ceni. Gotovo je, da so najemnine v Ljubljani preveč zasoljene. Temu po eni strani botruje veliko število ljudi, ki takšna stanovanja iščejo in so zanje v končni fazi prisiljeni plačati visoko najemnino. Lastniki tako lahko postavljajo svoje cene glede na povpraševanje, hkrati pa na nek način kartelno in načrtno cen ne spuščajo ter na ta način oblikujejo ponudbo, ki pa potencialnim najemojemalcem ne pušča veliko alternativ. Problem so tudi novogradnje in luksuzna stanovanja, katerih lastniki v vrtoglavih najemninah ne vidijo prenapihnjenih cen, temveč upravičeno tržno vrednost. Skratka, Ljubljana tudi tri leta po krizi nepremičninskega trga pri nas, ponuja precej visoke cene nepremičnin.

Rešitev teh razmer nekateri vidijo predvsem v gradnji neprofitnih najemniških stanovanj ali v preoblikovanju že obstoječih stanovanjskih kompleksov v stanovanja za socialno šibkejše, mlade družine, študente in upokojence. Temu se seveda upirata vladavina kapitala in dobičkonosnost novogradenj. Zanimivo je, da kljub propadu velikih gradbenih podjetij v letih krize in zgrajenih stanovanj, ki prazna čakajo na nove lastnike, cene le-teh še zmeraj niso bistveno nižje. Mnoga stanovanja so tudi v lasti upnikov in bank, katerim se ne mudi s prodajo ali nižanjem njihove cene. Rešitev takšnega stanja v Sloveniji bi morda bile kooperative ali zadruge, ki gradijo stanovanja ceneje, s tem pa omogočajo tudi njihove nižje najemnine. K temu bi se seveda strateško in načrtno morala zavezati tudi država in občina, da bi takšen projekt zares lahko uspel.

V prvi vrsti pomenijo zadruge seveda nižje cene gradnje samih stanovanjskih kompleksov, posledično pa na tak način tudi nižje cene samih nepremičnin. Poleg tega so takšne nepremičnine oblikovane oziroma zgrajene po meri njihovih bodočih stanovalcev. Ljubljana bi na tak način lahko prestruktirurala trg nepremičnin in znižala raven najemnin. V tem smislu bi se lahko zgledovali po Švici, kjer je več kakor 5 % vsega stanovanjskega fonda v lasti takšnih zadrug. V večjih mestih po Švici je ta odstotek še precej višji, in sicer tam okoli 20%. Bistvena razlika, ki jo tak način gradnje in posredovanja stanovanj prinaša je, da kooperative za svoj cilj ne postavljajo kapitala oziroma dobička.

V praksi bi to izgledalo takole: zadružniki so stanovalci, ki se skupaj odločijo postaviti stanovanjski kompleks ali enote na skupnem zemljišču, katerega bi jim morda lahko skušala občina zagotoviti po zelo ugodni ceni ali celo brezplačno. Kooperativa deluje po načelu demokratičnosti, kar pomeni, da vsak zadružnik dobi svoj glas pri odločitvi o gradnji in načrtu.

Kooperativa nato pridobi bančno posojilo za gradnjo, zanj pa s svojim osebnim premoženjem jamčijo vsi zadružniki. Pri posojilu bi lahko strateško pomagala tudi država in na ta način razbremenila same zadružnike. Zadružniki na ta način postanejo najemniki v stanovanjih, ki so jih zgradili po svoji meri. Posojilo, ki so ga pridobili za gradnjo, člani kooperative odplačujejo v obliki najemnine. To pomeni, da se z leti posojilo zadruge manjša, zadružnikom pa se veča njihov delež v njej. Ko je kredit odplačan postane član kooperative lastnik stanovanja ali pa je, če se odloči drugače, upravičen do izplačila vsote denarje, ki ga je vplačal v zadrugo.

Zadruge oziroma kooperative se tako kažejo kot možna rešitev nastale problematike z najemninami v Ljubljani, pa tudi drugod po večjih mestih Slovenije.

T. Gorenjc

Uspešno ste se prijavili na brezplačne e-novice.
Recapcha
Prosimo obkljukajte test.
Obvestilo
Zavrnili ste piškotke za napredno oglaševanje oziroma piškote družbenih omrežij ter spletne analitike, zato vam je onemogočen dostop do spletne strani. Piškotki nam omogočajo, da so vsebine za vas brezplačne.

Potrdite piškotke in si zagotovite neomejen dostop.
Nujno potrebni piškotki za delovanje spletne strani