Cene nepremičnin v Novem mestu

Kriza je v začetku leta 2009 zajela tudi slovenski nepremičninski trg. Posledice tega se poznajo v vseh delih Slovenije, tudi na Dolenjskem. Tudi v Novem mestu in deloma v Trebnjem ostaja veliko novozgrajenih stanovanj in sosesk praznih, saj so cene še vedno preprosto previsoke za trenutno stanje na področju povpraševanja. Pri tem ni zanemarljivo niti dejstvo, da na celotnem območju primanjkuje neprofitnih ali kadrovskih stanovanj, pa tudi tržnih stanovanj, ki bi se oddajala ali prodaja za zmerno ceno. Novozgrajeni stanovanjski kompleksi tako ostajajo prazni predvsem zaradi želje po čim večjih dobičkih pri prodaji.

Mnogi so mnenja, da so nekatera nova stanovanja na področju Novega mesta močno precenjena. Slišati je ugibanja, da bi se nekatera takšna stanovanja težko prodala celo, če bi ceno prepolovili. V Novem mestu in Trebnjem naj bi bilo po zadnjih podatkih okoli 200 povsem novih stanovanjskih enot, ki že dalj časa samevajo in čakajo na svojega kupca. S tem izgubljajo praktično vsi. Prodajalci, katerih prazne stavbe počasi, a zagotovo propadajo in jih je potrebno po nekaj letih osame že obnavljati oziroma vzdrževati, na drugi strani pa izgubljajo mlade družine in ostali potencialni kupci, ki si tako zasoljenih cen preprosto ne morejo privoščiti. V Novem mestu so takšna novozgrajena naselja na primer Urbanje, Podbreznik, del Vrtov na Krki in Ulice Slavka Gruma. Ni zanemarljiv podatek, da je v Novem mestu kar 100 novozgrajenih in še neprodanih stanovanj. Pri tem bode v oči dejstvo, da je stanovanj potrebnih precej, a so cene nepremičnin za enkrat za večino še previsoke.

Novo Mesto

Zaradi tega je promet na nepremičninskem trgu v tem območju precej upočasnjen. Situacija je pravzaprav krožna. Ponudba sicer je, a je za večino potencialnih kupcev nedosegljiva. Hkrati pa imajo lastniki takšnih na novo zgrajenih stanovanjskih kompleksov kar precejšnje stroške, sploh če stanovanja po več let samevajo in čakajo na nove lastnike ali stanovalce. Poleg tega morajo lastniki za stavbe poskrbeti v vsakem primeru, torej tudi, če so le tretjinsko zasedene. Zdi se torej, da bi bilo tudi za lastnike takšnih stanovanj bolje in stroškovno racionalneje, če bi stanovanja prodali po nekoliko nižjih cenah, saj bi bili na ta način pokriti stroški vzdrževanja, lastnik pa bi imel pri prodaji gotovo še vedno precejšnje profite. S tem bi se dodatno uravnovesila tudi nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem na nepremičninskem trgu.

Zanimivo je na primer podjetje Ikons, ki je v Novem mestu zgradilo novo naselje individualnih hiš, poimenovano Urbanje. Cene takšnih hiš so za povprečnega slovenskega kupca močno predrage. Hkrati se je podjetje za to naložbo precej zadolžilo in je zdaj v stečaju. Zdi se torej bolj smiselno, da bi novozgrajene hiše prodajali po zmernih cenah in si na ta način pokrili stroške gradnje, gotovo pa bi pri tem še vedno ostalo tudi dovolj profita za podjetje. Za nameček se sedaj postavlja še dodatno vprašanje prodaje teh hiš preko stečajne mase. Problem je namreč v tem, da tudi če bo stečajni upravitelj te objekte prodajal za polovično ceno, pri čemer so jih na začetku cenili na 350 tisoč evrov, je še vedno veliko vprašanje, ali bodo hiše našle svoje kupce. Tudi cena 175 tisočakov je namreč še vedno za marsikoga previsoka.

Dodatne problem na tem področju je tudi stanovanjska politika same občine. Ta bi morala namesto novogradenj spodbujati izkoriščanje že obstoječih stanovanjskih objektov, ki samevajo in se očitno še nekaj časa po izklicnih cenah ne bodo prodali. Stanovanjska politika občine bi tako morala iti v smeri prestrukturiranja obstoječih novogradenj v neprofitna stanovanja in optimiziranja ponudbe glede na trenutno povpraševanje. Pri tem je žalostno, da ob številnih nezasedenih stanovanjih v občini ugotavljajo, da so trenutno vsa neprofitna stanovanja zasedena in da bo v prihodnje novih le za odtenek.

T. G.